Zgodovina mesta Portorož in Piran
PORTOROŽ IN PIRAN – terme morje in Beneška republika
Zgodovina mesta Portorož sega že v 13. stoletje, ko je bil znan kot zdraviliški kraj, v katerem so menihi iz samostana sv. Lovrenca zdravili z morsko vodo in s slanico. Zdravilni učinki so bili znani po bližnji in daljni okolici. Piran – mesto kulture, glasbe, muzejev in galerij je srednjeveška edinstvena kulisa za obiskovalce in kulturne dogodke.
Portorož je bil do propada Beneške republike konec 18. stoletja je bil pod benečani, nato pa je prešel pod avstrijsko oblast, pod katero je ostal vse do konca I. svetovne vojne. Nekaj let pa je bil še pod Franozi.
V 19. stoletju so tu pričeli z oblogami solinskega blata, kopelmi ter pitjem slanice zdraviti revmatska in druga obolenja. Sloves o zdravilni moči solinskih snovi in uspešnem zdravljenju se je iz bližnjih krajevi, kmalu pa razširil tudi v bolj oddaljene predele Avstro-Ogrske.
Prihod številnih gostov je botroval gradnji novih vil in penzionov. Kasnejso ustanovili delniško družbo za izgradnjo zdravilišča in kopališča v Portorožu. Leto kasneje pa še kopališko družbo »Stabilimento balneare di Pirano«. Od Piranskih solin so kupili stavbno zemljišče in se odločili za gradnjo novega hotela z restavracijo, kavarno in termalnim delom. To je bil predhodnik Hotela Palace, ki so ga odprli leta 1910. Opremljen je bil z najsodobnejšimi terapevtskimi pripomočki tistega časa. Pred hotelom je bilo urejeno peščeno kopališče. Ponovno oživitev je Palace doživel oktobra leta 2008.
Portorož je skozi čas začel pridobivati mednarodni značaj in sloves. Kljub nasprotovanjem nad igralnicami so v teh letih v avstrijskem cesarstvu odpirali tako imenovame Casinoje kot po tekočem traku ,v Opatiji, Portorožu in Gradežu. Koncesijo za Casinò des Etrangers v Vili San Lorenzo (na mestu današnjega Metropola).
Razcvet turizma se je ponovno začel po 2. svetovni vojni. Deset let kasneje so bile zgrajene nove Terme Talasoterapija Portorož, vezane na štiri hotele, ki so svojo ponudbo v zadnjih letih še dopolnili, izpopolnili in osvežili in jih danes pozamo kot Lifeclass hotele.
Letu 1976 so z obratovanjem pričela še dva hotela iz sedanje skupine, takratni hotel Bernardin (danes Histrion) in hotel Vile Park. Leto kasneje pa je bila zaključena izgradnja hotela Pečina, kasneje Emona, danes Grand hotel Bernardin. Hotelski kompleks je bil zgrajen z namenom, da bi privabili na počitek ameriške vojake iz bližnje Nato baze v Avianu, kateri prav zares niso nikoli dopustovali v teh hotelih.
Na drugi strani najdemo hotele Metropol z igralnico Casino Portorož. V socialistični Jugoslaviji igralništvo ni bilo ravno cenjena dejavnost, hkrati pa so igralnico kljub vsemu spoštovali, ker je prinašala veliko dobro plačanih delovnih mest in pomagala graditi bogatejšo turistično ponudbo in infrastrukturo.
Piran je zelo posebno, dragoceno mesto in je najbolje ohranjeni mestni kulturni spomenik Slovenske Istre. Njegova podoba je prepoznavna po vsem svetu. Videti in doživeti je treba arhitekturo mesta, na katero je močno vplivala zlasti Beneška republika, ki je pomembno zaznamovala tudi druga istrska mesta. Že ob vstopu v mesto se pred vami odpre Tartinijev trg, središče mesta. Ploščad iz belega kamna v obliki elipse obdajajo raznolike piranske palače. Na vzhodni strani trga zagledamo baročno hišo. Na drugem koncu, kjer se trg stika z ulico IX. Korpusa (pri mestn kavarni), izstopa palača z kamnitim okrasjem – Benečanko.
Ob obali je sprehajalna promenada, ob kateri vas vabijo na osvežitev mnogi lokali in gostilne s pestro ponudbo morske hrane in pijače. Na vsakem vogalu Pirana pa arhitekturni, slikarski in kiparski biseri spominjajo na to, da tu kultura ni na ogled le v muzejih, temveč krasi mestni vsakdan.
S kolesom lahko pridete do tu iz Kopra do Izole in od tu po kolesarski poti znamenite ozkotirne železnice “Parenzana”, ki poteka po opuščeni ozkotirni železniški progi med Trstom in Porečem. Panoramska vožnja vodi mimo številnih skritih kotičkov vzdolž celotne slovenske obale, vključno s solinskimi polji in znamenitim tunelom Belvedere in Valeta.
